O makedonskom turizmu

2

Tamo gdje vječno sunce sja…

 

Makedonija – prirodni raj na zemlji, njene živopisne planine i mistični kanjoni, duboka jezera i vijugave rijeke, gdje život teče u različitom ritmu, je središte grandioznosti bogate povijesti i idiličnih sela, koja su stoljećima ostala doslovno nepromijenjena. Zemljopisni i kulturni položaj Makedonije, kao most između Istoka i Zapada, te raskrižja između kršćanske Europe i tajanstvenog Orijenta, danas potvrđuju njeni stanovnici, fascinantno dubokih duhovnih korjena.

 

Makedonija vam može ponuditi bezbroj mogućnosti za uživanje u prirodi, a što je najvažnije, predstavlja i privlačno i sigurno mjesto za posjet. Istodobno, ona je i dovoljno atraktivna i tajanstvena da se osjećate kao da ste doživjeli i otkrili nešto sasvim novo. Vaše će zadovoljstvo biti dokaz da prekrasna netaknuta priroda može biti i u vašoj blizini, a ne negdje tamo na kraju svijeta.

 

I Makedonci su vrlo susretljivi, srdačni, divni i jednostavni ljudi, čije gostoprimstvo vidite odmah prilikom prvog posjeta. Po načinu upoznavanja i nenametljivom pozivu da vas upoznaju sa znamenitostima Makedonije, odmah shvatite koliko Makedonci vole svoju zemlju.

 

Šetnja po Makedoniji

„Prošetaj, pogledaj, slušni,

videnoto so pogled go gušni.“

Ajde da patuvame, segde da svratime…
Ajde da patuvame, so što i da bilo…
Ajde da patuvame, kako sonca i zvezdi,

so smev da premostime razdori i bezdni.

Na Balkanot znaen, na topliot jug,
kako ptica so krila gnezdo si svila,
taa cvetna ikonija – zemja Makedonija.
Vo nea, drugarče, kolku da znaeš,
stigneš li ednaš, od radost kje sjaeš
i kako patnik so nasmevka mila

sam kje ja prošetaš so volšebna sila.

 

Skopje, grad so svoja prikazna.
Rasposlan leži sred Skopskoto pole,
nad nego Vodno se izdiga gore.
Niz nego Vardar, penliva reka
palavo teče iljada veka.
Nego go krasat drvoredi mladi,
fabriki, školi, najlični zgradi.
Vo nego vezden smeata blika,

so nea glasno, ne kani i vika.

 

Od Skopje se odi kon Vrutok – selo,
kaj rekata Vardar otvora čelo.
Nad nego Šara izdiga glava
višnee taa so svojata stava.
A Popova Šapka, toj poznat kraj,

v oči ti pliska bleskot i sjaj.

 

Južno od Taor, Veles se rodil.
Tuka Racin vo malečka soba
napišal pesna za zorata nova,
so trepet čuden ja opeal Lenka,
devojka lična što stanala senka.
 „Ne, ne beše Lenka rodena

za tie pusti tutuni…“

 

Vednaš do Gradsko, pred mnogu veka
postoel Stobi – grad ubav kraj reka.
No zemjotres silen vo utrina edna
do temel go urnal, glava mu svednal.
Zgasnal za navek, vo pepel i čad,
toj ubavec redok, toj rimski grad.
Denes Stobi e spomen za sončevo seme,

za eden život vo damnešno vreme.

 

A sega malku podzastani, stoj!
Miluvaj karpi so pogledot svoj!
Pred tebe se otvora kamena vrata,
nad nea letaat ptici vo jata.
Ottuka počnuva klisurata Demir,
od koja v srce se čuvstvuva nemir.
Gradot Gevgelija e pograničen grad,
so novi kukji, izvišen, mlad.
Kaj nego Vardar buen kon moreto se dviži.
A tamu vo toj kraj preubav, sjaen,
vo Lerin, Voden, vo Solun znaen
Makedonci živeat kako ovde isto,

Egejskoto more im e oko bistro.

 

Za junakot Goce Delčev si slušnal,
vo spomeni dragi kako brat si go gušnal.
Vo Kukuš e roden,
za pravda se borel so vragoj često.
No, ednaš taka v Banica selo sardisan beše…
Za nego sega narodot pee,
ime mu slavi, v spomen go gree.
Na Vtori avgust – Ilinden svetol
Kruševo slavi sekoe leto.
Dojdi na gosti za da go vidiš,
prekrasni gletki v oči da ridiš.
Za boj krvav skazni da slušneš,
v avgust devetstotini treta
Kruševo stana Republika, ete.
Pesni kje čueš za Pitu Guli,
za bojot krvav na Mečkin Kamen,
za crešovoto topče, za crvenoto zname,

za Goce, za Karev, za Dame.

 

Zapadot gledaj, bakarno sjae
vo Radika reka sonot go tkae,
po dolinata nejzina prošetaj, idi,
manastir svetol, zastani, vidi
– Sveti Jovan Bigorski, freskolik, zlat.
Vo Kičevo dojdi, vo toj ubav grad
do nego vodi od tri strani pat.
Najgusti šumi okolu go krasat

Oslomej i Tajmište kraj nego se glasat.

 

Pelagonijo, Crna reka so kapki te poi.
Patot od Prilep do Bitola e prav,
po nego se odi i nokje bez strav.
Kraj nego tuka vo prekrasno selo
se rodil damna i mojot dedo.
Vo Prilep ti sam kje vidiš
kolku za „žoltoto zlato“ se grižat,
na zidoj nizi kako se redat,
tutuni žolti kako se nižat.
Kje čueš i kako v denovi teški
za sloboda borbi se vodele žeški
i kako togaš vo ovoj grad-heroj
puknala prvata puška

na 11 oktomvri 1941.

 

Bitola, babam Bitola,
pod Pelister gnezdo što vieš
i planinska voda što pieš.
Prekrasen grad e toj Ohrid dreven
so crkvi, manastiri, so tvrdina, greben.
Biseri vredni lice mu krasat,
dukjanite prepolni so pesni se glasat.
Prekrasen grad e toj Ohrid dreven
toj grad na Kliment, na Naum,
na Kiril i Metodij – prosvetiteli znajni
na mnogu spomenici istoriski, trajni.
Pred edinaeset vekovi
na ohridsite bregovi,
na tie mesta bez mraz i snegovi
vremeto imalo poinakvi tekovi…
Postoela prava slovenska škola
što seela svetlost v mrak gust ko smola.
Ottuka, niz zemjava mila,

slavjansko pismo raširilo krila.

 

Ohridskoto ezero – najlično na svetot,
najvkusni pastrmki ni nudi…
Za Biljana moma kraj izvorski vodi
najubavata pesna ovde se rodi…
– BILJANA PLATNO BELEŠE…
„Kako Struga nema druga!“
Ova se kažuva često,
na slavnite brakja,
na brakjata Miladinovci
Struga im e rodno mesto.
Vo Struga se održuvaat
Struškite večeri na poezijata,
se održuvaat vo Domot na poezijata,

na Mostot na poezijata.

 

Pred očite tvoi sega Prespa se širi,
sred nea Prespanskoto ezero se viri.
Vo Prespa-pole, vo gradot Resen
najvkusni jabolka se berat vo esen.
Planinski venec se kreva, se niže,
vo nego se Pelister, Kožuf i Nidže.
Od tuka bi možel sam ili so Gorjan

časkum da dojdeš i do gradot Dojran.

 

Tuka sred ezero v kajče kje ploviš,
mreži kje frlaš, ribi kje loviš,
so topol pogled vodi kje guškaš,
od stari ribari skazni kje slušaš…
Skazni za damnešni leta
koga Belasica v krv bila seta,
koga niz nea, o, maki teški,
vrvele vojski oslepeni peški.
Od taa gletka, od teška žal

umrel Samoil – makedonski car.

 

Nad Dojran poznat, ugore, gore,
gradi si širi Strumičko pole.
Vo nego seazi žed da si zgasneš,
prvi krastavici i domati da kasneš.
Od Strumica po pat vo Radoviš se stiga,

zapri i vo nego nekolku miga.

 

I Berovo – grad e privlečno mesto,
vo nego i jas prestojuvam često.
Vo ovoj kraj, vo Rusinovo – selo zagina Dame.
Toj učitel beše, no vojvoda stana,
od Smilevo dojde v Maleševska strana.
Dojde i v borba za sloboda mila
ko orel padna izrešetan v krila.
Potoa patot kon Delčevo te vodi.
Bregalnica reka so svojot tek
za žednite nivi e vistinski lek.
Vo Kočansko pole sred nivi što ležat

oriz se ragja, zrnata težat.

 

Patot prodolžuva, Štip te kani,
svoite gosti toj toplo gi prima…
Vo nego tekstilna industrija ima.
Ovče pole e žitorodno mesto
vo nego se navrakja često.
Vo zemjava ima i rudnici znajni,
vo niv se kopaat rudi sjajni,
najpoznat od niv e rudnikot Zletovo.
Kratovo e topol kat,

makedonski gnezdograd.

 

Planinata Kozjak, ko sestra za brat,
za herojot Karpoš čuva spomen drag.
„Koj ne go znae Karpoš vojvoda,
koj ne slušnal pesni za nego?
Bučna mu Pčinja prikazna šumi,
buntovnik Kozjak spomeni čuva…“
Prekrasno e, neli? Denot se jati…
Vo Kriva Palanka namini, svrati.
Tamu manastirot Joakim Osogovski e cvet.
Na vrakjanje malku i vo Kumanovo svrati,
so mislite svoi vo minatoto sjati.
Od nego kje doznaeš zošto i tuka

slobodarska puška počnala da puka.

 

Od Kumanovo patot vo Skopje te vrakja,
vo nego te čeka Kaleto, Vodno,
učilišteto moe, ogništeto rodno.
Vo nego te čekaat i nešta razni,
vseli gi v pesna, zakluči gi v skazni.
Zasega tolku… Sonceto sjae,
koj prošetal, videl – toj povekje znae.
Toj povekje može da kažuva, zboruva,
za MAKEDONIJA, zemjava moja i tvoja,

zemjava naša mila.

 

Odgovorite

Vaša adresa e-pošte neće biti objavljena. Zahtijevana polja su označena s *

*


OBAVEZNO UNIJETI

Možete koristiti ove HTML oznake i atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>